Hiša kulture v Pivki, 3. april 2023 ― Simon Kocjančič: Prazno kraljestvo7. – 28. april 2023otvoritev: 7. april ob 19. uriKustosinja razstave: Mojca GrmekSimon Kocjančič deluje na področju slikarstva, risbe, grafike, fotografije, instalacije in umetniških zinov. Svoj formalni jezik gradi na meji med različnimi svetovi: figuraliko in abstrakcijo, toplimi in hladnimi barvami, oblimi in oglatimi oblikami, risbo in barvnim poljem itd. Prav tako v svojih delih tudi na vsebinski ravni vseskozi prehaja med osebnim in družbenim ter notranjim in zunanjim svetom.Na tokratni razstavi z naslovom Prazno kraljestvo predstavlja svoja najnovejša dela velikih formatov, ki jih dopolnjujejo male slike in grafike. Osrednja tema razstave je problematika  pretiranosti, prenasičenosti, prenapihnjenosti sodobne družbe nasploh in umetniškega sistema še posebej, kar na drugi strani spremlja pomanjkanje vsebine in sploh kakršnekoli snovi (v nematerialnem pomenu besede). Kar napihuje ta bleščavi balon, je nepotešljiva želja, ki ne priznava nikakršnih omejitev, v svojem hlastanju po še in še več pa se ne utegne niti vprašati, kaj je njen smisel in namen.Umetnik k tej problematiki pristopa neobremenjeno in s kančkom humorja. Njegova značilna kožnato rožnata barva mutira v škrlatno in običajno vedra modrina bolestno pozeleni. Tudi njegovi prepoznavni, ponavljajoči se motivi, ki navadno nimajo določenega pomena, postanejo sporočilni. Eden od njih – značilna krožno-kvadratna oblika, ki se v umetnikovih delih redno pojavlja od leta 2017 dalje – v teh slikah lahko nastopa kot metafora za željo, ki zida gradove v oblakih, in hkrati kot simbol laskavega, ampak lažnega nebeškega kraljestva. Obenem pa lahko predstavlja tudi ravno nasprotno – prostor, kjer si je od nenasitne želje mogoče odpočiti. Podobno velja tudi za motiv zidu iz opek, ki je od leta 2017 nepogrešljiv v Kocjančičevih slikah, kjer se pojavlja v različnih oblikah – od preproste mrežne risbe, ki se pne čez ozadje slike, prek tridimenzionalne, ampak prosojne stene, do deloma al

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 30. marec 2023 ― Zakaj je nastala ta razstava? Odgovor je večplasten. Najprej – umetnosti brez slikarstva ni. Ni možna. Slikarstvo je poleg glasbe najbolj osebna umetnost. Razvoj stila v slikarstvu naše civilizacije je res fantastičen. Od Altamire do modernizma je pot dolga več deset tisoč let. Danes smo – po postmodernizmu, ki še vedno traja – po mojem mnenju v obdobju osebnega slikarstva. Individualnega slikarstva. Poenostavljeno bi lahko rekli, kolikor slikarjev, toliko stilov. Tako je na vprašanje, ali slikarstvo še vedno obstaja, odgovor pritrdilen. Še več. Še dolgo bo obstajalo. To je vsekakor trditev, ki bi se jo dalo še raziskati in razviti. Razlog za postavitev te razstave je tudi prejem Prešernove nagrade za življenjsko delo. Petdeset let in več kontinuiranega dela. Razstava je sestavljena iz dveh delov: iz sedanje risbe in pretekle slike, ki je nastajala v letih od 1991 in 2011. To je najbolj barvito obdobje v mojem slikarstvu. Na tem mestu dajem svoji naciji, ki me je uvidela, da mi dodeli to nagrado, globok priklon in zahvalo. In zakaj razstava prav v Equrni? Equrna je po mojem videnju »desertna« galerija. Na relativno majhnem prostoru lahko umetnik postavi trenutno aktualna dela. In ne nazadnje, ker me je prav ta galerija predlagala za dodelitev te nagrade, za kar sem ji zelo hvaležen. Herman Gvardjančič